Najresnejši ugovor tako imenovani moderni medicini je, da je zdravilo smrti. Zdravnik, ki se ukvarja s konvencionalno medicino, ni več pomočnik na strani življenja, temveč sostorilec smrti. Ti zdravniki so sklenili dogovor s smrtjo: dovoljeno jim je, da za svoje poskuse nekaj časa obdržijo ljudi, ki so dejansko pripravljeni umreti, preden jih smrt naravno pobere. Pogoj te igre je, da zdravniki uporabljajo le tisto, kar pacienta še poslabša, bodisi takoj bodisi dolgoročno.

Medtem ko je tradicionalni zdravilec mobiliziral sile narave, da bi okrepil bolnikovo življenje, zahodni "civilizirani" zdravnik uporablja smrtonosna zdravila.
Eden najbolj drastičnih primerov ni niti sevanje in dajanje citotoksičnih zdravil bolnikom z rakom ali priljubljena praksa kirurškega odstranjevanja obolelih organov, kot je želodec, kos za kosom, temveč razvoj antibiotikov.

Prvotno koristno odkritje teh bakterijskih toksinov, ki je omogočilo izkoreninjenje številnih srednjeveških kug, se je danes dramatično obrnilo na glavo. Antibiotiki so po vsem svetu popolnoma uničili javno zdravje do te mere, da se to šele zdaj počasi prepoznava.

Ker se antibiotiki uporabljajo nenehno in ne le izjemoma, in ker so antibiotiki tudi običajen krmni dodatek v konvencionalnem kemičnem kmetijstvu, so naša telesa zdaj kronično izpostavljena antibiotikom.

Najhujša posledica tega ni niti širjenje odpornosti mnogih patogenov na antibiotike. Diabolični pakt zdravnikov s smrtjo je povzročil uničenje osrednjega stebra človekovega zdravja:

Dobre bakterije, ki so v našem telesu nujno potrebne kot zdravstveni policisti in za čiščenje krvi izločkov slabih mikrobov, zlasti virusov in virusnih fragmentov.

Koristne bakterije se v človeških telesih počutijo vse manj udobno, ker so ta kronično onesnažena z antibiotiki. Pomanjkanje simbioze (sožitja) s temi zdravju koristnimi bakterijami je razlog, zakaj ljudi danes pestijo vse vrste virusov.

Dober imunski sistem torej ne pomeni le, da so telesne celice sposobne braniti se pred "zlom", ampak se dober imunski sistem vedno zanaša na vojsko močnih zaveznikov.

To je torej usodna logika sodobne medicine, ki jo je treba ustaviti: izumljeno je zdravilo; na prvi pogled se zdi blagoslov, ker o njem nihče ne razmišlja preveč natančno. Po kratkem času je to zdravilo postalo kuga, ker so njegovi stranski učinki ustvarili kopico novih težav, za katere je zdaj nujno potrebnih še veliko novih zdravil. To je logika rasti sodobne, usodne medicine.

Če bi se javno zdravje resnično izboljšalo in bi se potreba po zdravljenju zmanjšala, bi to pomenilo poraz, krizo in upad konvencionalne medicine. Vendar pa bi bile za pravi ceh zdravilcev absolutne sanje, če bi jim uspelo dvigniti splošno raven zdravja prebivalstva.

Privrženci smrtonosne medicine

Pobeg iz pasti antibiotikov

Zadnji košček v mozaiku

2003