Ta mednarodna finančna kriza je priznanje
mednarodnega krvosesnega sistema.

Za krvosesne banke obstajata le dve možnosti: bodisi globalni,
neurejeni propad finančnih struktur v bližnji prihodnosti s popolno
izgubo vseh obstoječih krovnih sistemov, bodisi urejen ponovni zagon
po razumevanju in odpravi strukturnega vzroka problema.

Za ljudi na planetu sta na voljo dve možnosti:
Ali razpustitev državnih in mednarodnih struktur po zgledu Somalije ali
preoblikovanje mednarodnega finančnega sistema iz krvosesne pošasti
v gospodarstvo, usmerjeno v storitve.

Edinamožna rešitev za trenutno mednarodno finančno krizo ni težka,
vendar zahteva toliko bolj pogumno ukrepanje.

Treba je izkoreniniti tisočletno strukturno napako, s katero
so banke in drugi posojilodajalci izdali lastno logiko:

Financiranje je vedno tvegan posel in za to se plačujejo obresti. Če si
posameznik ali podjetje ne more več privoščiti plačevanja, je rešitev
stečaj. Podjetje je izgubljeno, banka pa ima premoženje za unovčenje.
Obe strani izgubita – zaenkrat je vse slabo.

Strukturna katastrofa se je začela v trenutku, ko so bili denar posojeni
dolžnikom, ki niso mogli razglasiti stečaja: občinam, državam, državam
in mednarodnim institucijam. Ti mednarodni krvosesci že tisočletja
držijo državljane za talce, pred katerimi se zdi le totalna vojna s
popolnim uničenjem pot do osvoboditve. Javna podjetja ne morejo niti
priseči razkritja niti vložiti zahtevka za stečaj.

Zato bodo trenutni načrti politikov, da si prek države izposodijo denar od
nekaterih bank, da bi podprli druge banke ali panoge, verjetno le še
poslabšali razmere in ustvarili še en finančni mehurček na poti do
dokončnega propada.

Za prestrukturiranje svetovnega finančnega sistema sta potrebna le dva
bistvena koraka, če želimo ohraniti banke kot ponudnike finančnih
storitev:

Najprej je treba to strukturno pomanjkljivost v finančnem sistemu
odpraviti na mednarodni ravni, tj. po vsem svetu in sinhrono: posojila bi
se smela odobravati le posameznikom in podjetjem, državam in drugim
javnim ustanovam virtualnega državljana pa ne bi smel dati niti centa.
Če se država ne sme zadolževati, lahko ustvarja prihodke le iz davčnih
prihodkov, ki jih pobere. Če potrebuje več, mora od državljanov
zahtevati, da plačujejo višje davke ali preprosto varčujejo.

Danes je absolutna katastrofa državnega dolga dosegla vrhunec, zlasti
v revnih državah tako imenovanega tretjega sveta. Industrijsko razvite
države posojajo, mednarodni igralci na srečo špekulirajo in izterjujejo
dolgove, ljudje v teh državah v razvoju pa se trudijo le za plačevanje
obresti in odplačevanje dolgov.

Drugič, edina alternativa popolnemu globalnemu propadu vseh krovnih
struktur je pošten in radikalen nov začetek, kar pomeni: Na dan X bo po
vsem svetu izvedena ponastavitev vseh računov: ne glede na to, ali so
pozitivni ali negativni, bodo vsi računi ponastavljeni na nič. Ta ukrep je
edinstven, vendar nas bo rešil vsaj za to tisočletje. Koristi imajo vsi,
prav tako okolje in narava:

Še posebej države tretjega sveta lahko svobodno dihajo brez dolgov,
jim ni več treba pleniti svojih virov in okolja zaradi obresti in jastrebov, ki
odplačujejo dolg, ter lahko začnejo znova, ne da bi morale prevzeti niti
en cent državnega dolga, bodisi domačega bodisi mednarodnega.
Ljudje v industrializiranih državah z dolgovi so osvobojeni svojega
bremena in imajo pošteno možnost za nov začetek.
Med zmagovalci so tudi ljudje z varčevalnimi ali hranilniškimi
pogodbami, saj lahko takrat brezdolžna država zlahka nadomesti
njihova sredstva.

To je ključnega pomena: s takšno ponastavitvijo vseh računov med
ljudmi ne bo poražencev. Celo mednarodni bančni sistem bo
osvobojen: njegova neznosna vloga krvosesne globalne pošasti se bo
raztopila v mednarodno servisno mrežo, ki bo ljudem služila na njihovi
poti v prihodnost, namesto da bi jih stiskala kot limone ali jih dajala
skozi mlinček za meso z obrestnimi merami.

8-DEZ-2008 / 19-NOV-2011